Kaj sta in vivo in vitro testna nuklearna medicina?

In vivo in in vitro sta dva pogosta izraza, ki se uporabljata za opis različnih vrst testov, izvedenih v nuklearni medicini. Tukaj je razlaga vsakega:

Preizkusi in vivo :

Preizkusi in vivo vključujejo dajanje radioaktivnih sledilnih snovi ali radiofarmacevtskih izdelkov v živi organizem, običajno pacienta, za oceno fizioloških procesov, diagnosticiranje bolezni ali spremljanje odziva na zdravljenje. Ti testi se izvajajo neposredno v telesu.

Primeri testov in vivo v nuklearni medicini vključujejo:

1. Scintigrafija kosti :Radioaktivni sledilnik se vbrizga v krvni obtok za oceno presnove kosti in odkrivanje nenormalnosti, kot so zlomi, okužbe ali tumorji.

2. Slikovno slikanje miokardne perfuzije :Injiciramo radioaktivni sledilnik, da ocenimo pretok krvi v srčno mišico in prepoznamo področja zmanjšane perfuzije, kar lahko kaže na bolezen koronarnih arterij.

3. Skeniranje ledvic :Radioaktivni sledilnik se uporablja za oceno delovanja ledvic, prepoznavanje nepravilnosti v pretoku krvi in ​​odkrivanje stanj, kot so ledvični kamni ali tumorji.

4. Skeniranje perfuzije pljuč :Radioaktivni sledilnik se vdihava ali injicira, da se oceni pretok krvi v pljučih in diagnosticirajo stanja, kot sta pljučna embolija ali pljučni rak.

In vitro testi :

In vitro testi se izvajajo zunaj živega organizma, običajno v laboratoriju, z uporabo vzorcev krvi, urina ali tkiv. Ti testi vključujejo analizo bioloških vzorcev za pridobitev informacij o specifičnih molekulah, snoveh ali biomarkerjih.

Primeri testov in vitro v nuklearni medicini vključujejo:

1. Radioimunski test (RIA) :Tehnika, ki se uporablja za merjenje koncentracije hormonov, zdravil ali drugih snovi v vzorcu z uporabo radioaktivno označenih protiteles.

2. Encimsko vezan imunski test (ELISA) :Tehnika imunske analize, ki uporablja označena protitelesa ali encime za odkrivanje in kvantificiranje specifičnih beljakovin ali snovi v vzorcu.

3. Verižna reakcija s polimerazo (PCR) :Tehnika molekularne biologije, ki se uporablja za pomnoževanje in odkrivanje specifičnih zaporedij DNK v vzorcu, kar omogoča identifikacijo genetskih mutacij ali patogenov.

4. Pretočna citometrija :Tehnika, ki se uporablja za merjenje fizikalnih in kemičnih značilnosti celic v vzorcu, vključno z velikostjo celice, označevalci celične površine in vsebnostjo DNK.

Če povzamemo, testi in vivo se izvajajo znotraj živega organizma za oceno fizioloških procesov in neposredno diagnosticiranje bolezni, medtem ko se testi in vitro izvajajo zunaj telesa z uporabo vzorcev za analizo specifičnih molekul ali snovi v laboratorijskem okolju. Obe vrsti testov igrata ključno vlogo v nuklearni medicini za diagnostične, terapevtske in raziskovalne namene.