Ali se proti nizkemu krvnemu tlaku daje navadna fiziološka raztopina ali se daje laktat?

V primerih nizkega krvnega tlaka, znanega tudi kot hipotenzija, je vrsta intravenske (IV) tekočine odvisna od osnovnega vzroka in bolnikovega stanja. Običajna fiziološka raztopina (0,9 % natrijev klorid) in Ringerjeva raztopina laktata sta dve pogosto uporabljeni intravenski tekočini, vendar se njuna posebna uporaba razlikuje glede na klinični scenarij.

1. Normalna fiziološka raztopina (0,9 % natrijev klorid):

- Navadna fiziološka raztopina se uporablja predvsem za obnavljanje volumna tekočine v primerih dehidracije, elektrolitskega neravnovesja ali šoka.

- Je hipertonična raztopina v primerjavi s predelki telesne tekočine.

- Uporablja se lahko pri nizkem krvnem tlaku, ko je potrebna hitra reanimacija tekočine in povečanje volumna zunajcelične tekočine.

- Vendar zaradi vsebnosti natrija običajna fiziološka raztopina morda ni vedno najboljša izbira za bolnike z določenimi stanji, kot je kongestivno srčno popuščanje ali huda ledvična bolezen, kjer je treba skrbno spremljati preobremenitev s tekočino in elektrolitske motnje.

2. Raztopina Ringerjevega laktata:

- Ringerjeva raztopina z laktatom je uravnotežena raztopina elektrolitov, ki vsebuje natrijeve, kalijeve, kalcijeve in kloridne ione ter laktat.

- Pogosto ima prednost pred navadno fiziološko raztopino v primerih, ko obstaja tveganje za hiponatremijo (nizka raven natrija) ali ko obstaja potreba po bolj fiziološkem nadomeščanju tekočine.

- Laktat, predhodnik bikarbonata, pomaga pri odpravljanju presnovne acidoze.

- Ringerjeva raztopina z laktatom se običajno uporablja v primerih hipotenzije, povezane z dehidracijo, krvavitvijo, opeklinami ali drugimi stanji, pri katerih pride do izgube tekočine in elektrolitov.

Če povzamemo, medtem ko se za zdravljenje nizkega krvnega tlaka lahko uporabljata fiziološka raztopina in Ringerjeva raztopina z laktatom, je izbira med njima odvisna od specifičnega bolnikovega stanja, osnovnega vzroka hipotenzije ter splošnega stanja tekočine in elektrolitov. Odločitev o tem, katero tekočino bo dal, običajno sprejme zdravstveni delavec na podlagi svoje ocene in razumevanja bolnikovih potreb.