Kakšni so diagnostični postopki za HIV?

Okužbo s HIV je mogoče diagnosticirati z različnimi laboratorijskimi testi, ki odkrijejo prisotnost protiteles proti virusu HIV, antigenov ali virusnega genetskega materiala (RNA ali DNA) v krvi osebe, ustnih tekočinah ali drugih telesnih tekočinah. Posebni uporabljeni testi se lahko razlikujejo glede na stopnjo okužbe, posamezne okoliščine in razpoložljivost metod testiranja. Tukaj je nekaj pogosto izvajanih diagnostičnih postopkov za HIV:

1. Testi protiteles proti HIV:

- Hitri test za HIV: To je test na kraju samem, ki zagotavlja hitre rezultate v nekaj minutah. Zaznava prisotnost protiteles proti virusu HIV v vzorcih krvi, ustne tekočine ali sline. Hitri testi se pogosto uporabljajo za začetni pregled in se lahko izvajajo v različnih okoljih, vključno s klinikami, bolnišnicami in organizacijami v skupnosti.

- Encimski imunosorbentni test (ELISA): Testi ELISA se običajno uporabljajo za potrditev rezultatov hitrih testov. Zaznavajo prisotnost protiteles HIV v vzorcih krvi in ​​so zelo občutljivi ter specifični za protitelesa HIV-1 in HIV-2.

2. Testi kombinacije antigen/protitelesa HIV:

Ti testi hkrati zaznajo protitelesa proti virusu HIV in antigen p24, ki je virusni protein, ki nastane med zgodnjo okužbo s HIV. Kombinirani testi zagotavljajo hitrejšo diagnozo v primerjavi s testi samo protiteles in lahko pomagajo prepoznati nedavne okužbe s HIV.

3. Test HIV-1 RNA (virusna obremenitev):

Testiranje virusne obremenitve meri količino HIV-1 RNA (virusni genetski material) v krvi osebe. Uporablja se za spremljanje napredovanja okužbe s HIV, ocenjevanje učinkovitosti zdravljenja in sprejemanje informiranih kliničnih odločitev. Testiranje virusne obremenitve ima tudi pomembno vlogo pri preprečevanju prenosa virusa HIV z matere na otroka.

4. Test DNK HIV-1 (provirusne DNK):

Testiranje provirusne DNK meri količino DNK virusa HIV-1, integriranega v DNK okuženih celic. Ta test se uporablja predvsem v raziskovalnih okoljih in specializiranih kliničnih ocenah.

5. Western blot test:

Western blot test je potrditveni test, ki se v nekaterih okoljih uporablja za zagotovitev dodatnih dokazov o okužbi s HIV, kadar začetni testi protiteles niso dokončni ali dvoumni. Odkriva specifična protitelesa HIV proti različnim virusnim proteinom.

6. Testi na kraju samem (POCT):

Naprave POCT so prenosne, samostojne platforme za testiranje, ki lahko zagotovijo hitre rezultate na mestu oskrbe, tudi v nastavitvah z omejenimi viri. Zasnovani so za uporabo zunaj tradicionalnih laboratorijskih okolij, kot so mobilne klinike ali zdravstveni centri.

7. Testiranje posušene krvne pike (DBS):

DBS testiranje vključuje zbiranje majhne količine krvi na kartici s filtrirnim papirjem. Ta metoda se običajno uporablja za testiranje na HIV pri novorojenčkih, dojenčkih in v okoljih, kjer je odvzem krvi lahko zahteven ali nevaren.

Pomembno je vedeti, da se posebni diagnostični postopki za HIV lahko razlikujejo glede na regionalne protokole, klinične smernice in razpoložljivost virov. Poleg tega morata testiranje na HIV spremljati ustrezno svetovanje in podpora, da se zagotovi pravilno razumevanje, razlaga rezultatov in povezava s storitvami oskrbe in zdravljenja.