Obstajajo dokazi, ki kažejo, da lahko neugodne izkušnje iz otroštva prispevajo k povečanemu tveganju za demenco v poznejšem življenju. Študije so pokazale, da so ljudje, ki so v otroštvu doživeli zlorabo, zanemarjanje ali druge travmatične dogodke, bolj verjetno razvili demenco v primerjavi s tistimi brez takih izkušenj. Mehanizmi, ki povezujejo stisko v otroštvu z demenco, niso popolnoma razumljeni, vendar se domneva, da lahko kronični stres in disregulacija osi hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza (HPA) igrata vlogo. Te izkušnje lahko spremenijo možgansko strukturo in delovanje ter lahko povečajo ranljivost za razvoj nevrodegenerativnih stanj pozneje v življenju. Vendar je pomembno opozoriti, da stiske v otroštvu ne vodijo deterministično v demenco in da vsi posamezniki, ki izkusijo takšno stisko, ne bodo razvili kognitivnih motenj. To je zapleten pojav z več dejavniki in individualnimi razlikami. Kljub temu sta lahko preprečevanje in obravnavanje stisk v otroštvu pomembna načina za zmanjšanje tveganja demence v prihodnosti.