Kakšen je namen testov srčnih markerjev?

Preskusi srčnih markerjev merijo ravni specifičnih beljakovin ali encimov, ki se sprostijo v krvni obtok, ko je srčna mišica poškodovana. Ti testi se uporabljajo za pomoč pri diagnosticiranju in spremljanju bolezni srca, kot so srčni napad, nestabilna angina pektoris in srčno popuščanje.

Srčne označevalce je mogoče uporabiti tudi za oceno resnosti bolezni srca in spremljanje njenega napredovanja skozi čas. V nekaterih primerih se lahko testi srčnih markerjev uporabijo tudi za napovedovanje tveganja za razvoj bolezni srca.

Najpogostejši srčni označevalci so:

* Troponin: Troponin je beljakovina, ki se nahaja v srčni mišici. Ko je srčna mišica poškodovana, troponin uhaja v krvni obtok. Ravni troponina običajno začnejo naraščati v nekaj urah po srčnem napadu in lahko ostanejo povišane do nekaj dni.

* Kreatin kinaza (CK): CK je encim, ki ga najdemo v srčni mišici in drugih tkivih, kot so možgani in skeletne mišice. Ko je srčna mišica poškodovana, CK uhaja v krvni obtok. Ravni CK običajno začnejo naraščati v nekaj urah po srčnem napadu in lahko ostanejo povišane do nekaj dni.

* Mioglobin: Mioglobin je beljakovina, ki se nahaja v srčni mišici. Ko je srčna mišica poškodovana, mioglobin uhaja v krvni obtok. Raven mioglobina običajno začne naraščati v nekaj urah po srčnem napadu in se lahko normalizira v 24 urah.

Preskusi srčnih markerjev se običajno izvajajo na vzorcu krvi, ki se vzame iz vene na roki. Rezultati testov srčnih markerjev so običajno na voljo v nekaj urah.