1. Alosterična regulacija: Hormoni se lahko vežejo na specifična alosterična mesta na encimih, kar povzroči konformacijske spremembe, ki lahko povečajo ali zmanjšajo aktivnost encimov. Na primer, hormon insulin se veže na alosterična mesta na glikogen fosforilazi, encimu, ki sodeluje pri razgradnji glikogena. Vezava insulina zmanjša afiniteto encima za njegov substrat, glukoza-1-fosfat, s čimer se zmanjša aktivnost glikogen fosforilaze in zavira razgradnja glikogena.
2. Kovalentna modifikacija: Nekateri hormoni lahko inducirajo kovalentne modifikacije encimov, kot so fosforilacija, glikozilacija ali acetilacija. Te spremembe lahko spremenijo strukturo in aktivnost encima. Na primer, hormon glukagon stimulira proizvodnjo cikličnega AMP (cAMP), ki aktivira od cAMP odvisno protein kinazo (PKA). PKA fosforilira različne encime, vključno z glikogen sintazo, encimom, odgovornim za sintezo glikogena. Fosforilacija s PKA inaktivira glikogen sintazo, kar povzroči zmanjšano sintezo glikogena.
3. Regulacija izražanja genov: Hormoni lahko uravnavajo izražanje genov, ki kodirajo specifične encime. S spreminjanjem ravni teh encimov lahko hormoni vplivajo na presnovne poti. Na primer, hormon ščitnice poveča transkripcijo genov, ki kodirajo encime, ki sodelujejo pri presnovi energije, kot sta ATP sintaza in citokrom oksidaza. To vodi do splošnega povečanja hitrosti celičnega metabolizma.
4. Proteolitična aktivacija: Določeni hormoni lahko aktivirajo encime s proteolitično cepitvijo, pri čemer pretvorijo neaktivne prekurzorje v aktivne oblike. Dobro znan primer je aktivacija zimogenih proencimov (npr. pepsinogen, tripsinogen) v prebavnem sistemu. Hormoni, kot sta gastrin in holecistokinin, spodbujajo sproščanje teh zimogenov, ki jih nato proteolitični encimi razcepijo v njihove aktivne oblike.
5. Regulacija sinteze encimov: Hormoni lahko nadzirajo sintezo specifičnih encimov s spreminjanjem transkripcije in translacije ustreznih genov. To lahko povzroči spremembe v številčnosti encimov v celicah in posledično vpliva na aktivnost encimov. Na primer, hormon estrogen poveča izražanje gena, ki kodira aromatazo, encima, odgovornega za pretvorbo testosterona v estradiol.
Na splošno lahko hormoni vplivajo na aktivnost encimov z alosterično regulacijo, kovalentnimi modifikacijami, regulacijo izražanja genov, proteolitično aktivacijo in modulacijo sinteze encimov. Ti mehanizmi omogočajo hormonom nadzor nad različnimi celičnimi procesi in vzdrževanje fiziološke homeostaze.
Zdravje in Bolezni © https://sl.265health.com