1. Čustvena omrtvičenost: Samopohabljanje lahko služi kot mehanizem za obvladovanje hude čustvene bolečine ali stiske. S povzročanjem fizične bolečine lahko posamezniki začasno pobegnejo ali se ločijo od intenzivnih negativnih čustev, kar povzroči občutek olajšanja. To lahko privede do vzorca samopoškodovalnega vedenja, saj si posamezniki prizadevajo uravnati svoje čustveno stanje.
2. Odvračanje pozornosti in nadzor: Samopoškodovanje lahko začasno odvrne pozornost od čustvenih, psiholoških ali situacijskih stresorjev. Fizična bolečina in osredotočenost na samopovzročene poškodbe lahko preusmerita pozornost stran od težkih misli ali situacij. Poleg tega lahko nekateri posamezniki uporabijo samopoškodovanje kot način izvajanja nadzora nad svojim telesom in življenjem, ko se počutijo preobremenjeni ali nemočni.
3. Sporočilo o stiski: Samopohabljanje je včasih lahko oblika neverbalne komunikacije, ki izraža občutke bolečine, stiske ali notranjega nemira, ki jih posamezniki morda težko ubesedijo. S samopoškodovanjem morda poskušajo izraziti svojo potrebo po pomoči ali podpori.
4. Sproščanje endorfinov: Samopohabljanje lahko povzroči sproščanje endorfinov, ki so hormoni, povezani z užitkom, lajšanjem bolečin in nagrado. To lahko ustvari cikel samopoškodovanja, saj se lahko posamezniki večkrat vključijo v to, da izkusijo ta začasen občutek olajšanja in užitka.
5. Krepitev negativne samopodobe: Samopohabljanje lahko okrepi negativno samopodobo in ohranja nizko samozavest. Dejanje samopoškodovanja lahko okrepi negativno samogovorjenje in samokritičnost, zaradi česar je posameznikom večji izziv, da razvijejo pozitivno samopodobo.
6. Socialni umik in izolacija: Samopohabljanje lahko prispeva k socialnemu umiku in izolaciji. Posamezniki se lahko počutijo osramočene, osramočene ali nerazumljene zaradi svojega samopoškodovalnega vedenja, zaradi česar se izogibajo socialnim interakcijam in se umikajo iz svojih mrež podpore.
7. Tveganje in impulzivnost: Samopohabljanje je lahko povezano s povečano impulzivnostjo in tveganim vedenjem. Posamezniki, ki se samopoškodujejo, imajo tudi večjo verjetnost, da se bodo vključili v druga tvegana ali samouničujoča vedenja, kot sta zloraba snovi ali nezaščiten spolni odnos.
8. Moteno odločanje: Samopohabljanje lahko vpliva na kognitivno delovanje in sposobnosti odločanja. Zaradi čustvene stiske in preokupacije s samopoškodovanjem je lahko sprejemanje razumnih odločitev težko, kar vodi do nadaljnjih negativnih posledic v različnih vidikih življenja.
9. Samopoškodovanje kot odvisnost: V nekaterih primerih lahko samopohabljanje povzroči odvisnost, podobno kot zasvojenost s snovmi. Posamezniki lahko razvijejo kompulzivno potrebo po samopoškodovanju, da bi se spopadli s težkimi čustvi ali izkusili začasno olajšanje, ki ga prinaša.
Bistveno je opozoriti, da vsi posamezniki, ki se samopohabijo, ne kažejo vseh teh vedenjskih sprememb. Vpliv samopoškodovanja na vedenje se lahko zelo razlikuje glede na posameznika, njegovo duševno zdravstveno stanje in resnost samopoškodovalnega vedenja. Iskanje strokovne pomoči in podpore je ključnega pomena za obravnavo samopohabljanja in ublažitev njegovih negativnih učinkov na vedenje osebe.
Zdravje in Bolezni © https://sl.265health.com