Kako bi Freud razložil shizofrenijo?

Sigmund Freud je verjel, da shizofrenija izvira iz konfliktov in fiksacije med zgodnjim psihoseksualnim razvojem, zlasti med falično fazo. Njegova teorija je poudarjala vlogo nezavednih želja, strahov in tesnobe pri razvoju motnje. Po Freudu:

1. Fiksacija na falični stopnji:

Freud je predlagal, da ljudje s shizofrenijo doživljajo fiksacijo na falični stopnji razvoja. To stopnjo zaznamujejo intenzivni občutki tekmovalnosti, ljubosumja in strahu pred kastracijo. Ti nerazrešeni konflikti lahko vodijo v umik od realnosti in pojav shizofrenih simptomov.

2. Šibek ego in preveč aktiven ID:

Freud je predlagal, da imajo posamezniki s shizofrenijo šibek ego (racionalni, v resničnost usmerjen del uma) in pretirano aktiven id (instinktivni, impulzivni del). To neravnovesje vodi do pomanjkanja nadzora nad prvinskimi željami in nezmožnosti obvladovanja zunanjih zahtev, kar prispeva k razvoju simptomov shizofrenije.

3. Obrambni mehanizmi:

Za obvladovanje svojih nezavednih tesnob se lahko posamezniki s shizofrenijo močno zanašajo na obrambne mehanizme, kot sta regresija (umik v zgodnejšo stopnjo razvoja) in projekcija (pripisovanje svojih notranjih strahov in impulzov drugim). Ti mehanizmi lahko izkrivljajo resničnost in prispevajo k razvoju blodenj, halucinacij in drugih simptomov.

4. Narcistični umik:

Freud je predlagal, da lahko ljudje s shizofrenijo umaknejo svoj libido (spolno energijo) iz zunanjega sveta in ga preusmerijo navznoter, kar povzroči stanje narcističnega umika. Ta umik vodi do izgube zanimanja za socialne interakcije in preokupacije z njihovim notranjim svetom, kar prispeva k simptomom shizofrenije.

Pomembno je omeniti, da Freudova teorija v sodobni psihiatriji velja za zastarelo in večina strokovnjakov za duševno zdravje ne pripisuje njegovih razlag za shizofrenijo. Trenutne teorije poudarjajo vlogo genetskih dejavnikov, nevrobioloških nepravilnosti in vplivov okolja pri razvoju shizofrenije.