Relapsed/Refractory Multiple Kako se spremeni zdravljenje

Namen terapevtskih strategij pri ponovitvi/neodzivnosti je zagotoviti alternativni pristop za bolnike, katerih bolezen se ni ustrezno odzvala na prejšnje zdravljenje. Tukaj je nekaj načinov, na katere se lahko zdravljenje spremeni pri recidivu/neodzivnem večkratnem zdravljenju (MM):

1. Terapija druge izbire: Ko pacientova MM postane neodzivna na prvo linijo zdravljenja, preidejo na druge možnosti zdravljenja. Te možnosti pogosto vključujejo različne kombinacije zdravil, vključno z novimi zdravili, tarčnimi terapijami in imunomodulatornimi zdravili. Izbira posebnih zdravil je odvisna od bolnikovih individualnih okoliščin in prejšnjih terapij, ki jih je prejel.

2. Kombinirane terapije: Pri recidivni/neodzivni MM zdravniki pogosto uporabljajo kombinirane terapije, namesto da bi se zanašali na posamezna zdravila. Kombinacija različnih zdravil, ki delujejo prek različnih mehanizmov, lahko poveča splošno učinkovitost in premaga odpornost, ki se je morda razvila med prejšnjimi zdravljenji.

3. Zaviralci proteasomov (PI): Zaviralci proteasomov so razred zdravil, ki se običajno uporabljajo v drugi liniji in kasnejših terapijah za MM. Primeri zaviralcev proteaze vključujejo bortezomib (Velcade) in karfilzomib (Kyprolis). Ta zdravila blokirajo delovanje proteasoma, celičnega mehanizma, ki razgrajuje beljakovine, kar povzroči celično smrt v celicah mieloma.

4. Imunomodulatorna zdravila (IMiD): IMiD, kot sta lenalidomid (Revlimid) in pomalidomid (Pomalyst), se pogosto uporabljajo pri recidivni/neodzivni MM. Modulirajo odziv imunskega sistema na mielom in tako povečajo sposobnost telesa, da prepozna in napade rakave celice.

5. Monoklonska protitelesa: Monoklonska protitelesa, kot sta daratumumab (Darzalex) in elotuzumab (Empliciti), so zasnovana tako, da ciljajo na specifične beljakovine, izražene na površini celic mieloma. Ta zdravila se vežejo na rakave celice in spodbudijo imunski sistem, da jih uniči.

6. Presaditev matičnih celic (SCT): Pri bolnikih, ki izpolnjujejo pogoje in so dovolj sposobni, lahko pride v poštev SCT pri ponovitvi/neodzivni MM. To vključuje pridobivanje zdravih matičnih celic od bolnika ali darovalca in njihovo presaditev nazaj po kemoterapiji z visokimi odmerki in/ali obsevanju. Cilj SCT je odstraniti preostale celice mieloma in zagotoviti dolgoročno kontrolo bolezni.

7. Novi pristopi zdravljenja: Tekoče raziskave nadaljujejo z raziskovanjem novih terapevtskih strategij za recidivno/neodzivno MM, vključno z terapijami, ki temeljijo na imunskem sistemu (npr. terapija T-celic s himernimi antigenskimi receptorji ali terapija T-celic CAR), zaviralci histonske deacetilaze (HDACi) in učinkovinami, ki ciljajo na specifične molekularne poti, ki sodelujejo pri rasti in preživetju mielomskih celic.

8. Podporna nega: Poleg posebnih zdravljenj za MM so podporni ukrepi bistveni za obvladovanje simptomov, preprečevanje zapletov in izboljšanje kakovosti bolnikovega življenja. Ti ukrepi lahko vključujejo obvladovanje bolečine, transfuzijo krvi, preprečevanje okužb in psihološko podporo.

Pomembno je omeniti, da so načrti zdravljenja za recidivno/neodzivno MM zelo individualizirani in da zdravniki prilagodijo pristop glede na dejavnike, kot so bolnikov odziv na prejšnje terapije, splošno zdravstveno stanje in prenašanje zdravljenja. Za ugotavljanje učinkovitosti zdravljenja in ustrezno prilagajanje načrta se izvajajo redni nadzori in ocene.