Ali bolniku z akutno možgansko kapjo dajete kisik?

V akutni fazi možganske kapi je lahko zdravljenje s kisikom indicirano za bolnike s hipoksemijo, ki se nanaša na zmanjšano raven kisika v krvnem obtoku. Hipoksemija se lahko pojavi pri bolnikih z možgansko kapjo iz več razlogov, kot so:

Zmanjšan dihalni nagon:Možganska kap lahko vpliva na nadzor možganov nad dihanjem, kar povzroči zmanjšan dihalni napor in posledično hipoventilacijo.

Aspiracija:možganska kap lahko povzroči disfagijo ali težave pri požiranju, kar poveča tveganje za aspiracijo hrane, tekočine ali izločkov v pljuča, kar povzroči pljučnico in hipoksemijo.

Pljučni edem:Možganska kap lahko povzroči nevrogeni pljučni edem, stanje, pri katerem se v pljučih kopiči odvečna tekočina, ki moti izmenjavo kisika in povzroča hipoksemijo.

Popuščanje desnega srca:Možganska kap lahko prizadene tudi srce, kar povzroči popuščanje desnega srca, kar lahko dodatno poslabša oksigenacijo.

Zato je morda potrebno zdravljenje s kisikom za vzdrževanje ustreznih ravni kisika in preprečevanje zapletov, povezanih s hipoksemijo. Kisik se običajno daje preko nosne kanile, obrazne maske ali drugih pripomočkov, odvisno od bolnikovega stanja in potreb po oksigenaciji.

Medtem ko je zdravljenje s kisikom pogosto indicirano pri bolnikih z akutno možgansko kapjo s hipoksemijo, je pomembno, da titriramo dajanje kisika, da ohranimo ciljne ravni nasičenosti s kisikom in preprečimo hiperoksijo (previsoke ravni kisika). Dolgotrajno ali pretirano zdravljenje s kisikom lahko vodi do morebitnih škodljivih učinkov, vključno z absorpcijsko atelektazo (kolaps pljučnih enot) in povečanim oksidativnim stresom.

Zato je treba kisik dajati previdno, redno spremljanje nasičenosti s kisikom in klinično ocenjevanje pa sta bistvenega pomena za usmerjanje terapije s kisikom in zagotavljanje optimalnih rezultatov pri bolnikih z akutno možgansko kapjo.