Številni duhovniki so med črno kugo umrli, ker so bili na prvih bojnih črtah kuge in so bolnim in umirajočim nudili duhovno in zdravstveno oskrbo. Duhovniki so opravljali tudi zadnje obrede za pokojnike, ti pa so bili med opravljanjem teh obredov pogosto izpostavljeni bolezni. Poleg tega so duhovniki pogosto živeli v tesnih prostorih z drugimi člani duhovščine, kar je olajšalo širjenje bolezni.