Kako vzdržujemo hitrost dihanja v mejah normale?

Za ohranjanje hitrosti dihanja v normalnih mejah sodeluje več mehanizmov:

1. Dihalni center v možganskem deblu:Dihalni center, ki se nahaja v medulli oblongati in ponsu, je odgovoren za uravnavanje dihanja. Ustvarja osnovni ritem in globino dihanja.

2. Kemoreceptorji:

a. Centralni kemoreceptorji:Ti kemoreceptorji, ki se nahajajo v meduli, spremljajo spremembe parcialnega tlaka ogljikovega dioksida (PaCO2) in koncentracije vodikovih ionov (pH) v cerebrospinalni tekočini (CSF). Povišan PaCO2 ali znižan pH stimulira dihalni center, da pospeši dihanje.

b. Periferni kemoreceptorji (karotidna telesa in aortna telesa):Ti kemoreceptorji se nahajajo v karotidnih arterijah oziroma aorti. Zaznavajo spremembe PaO2 (parcialnega tlaka kisika), PaCO2 in pH v krvi. Ko raven kisika pade, PaCO2 naraste ali pH pade, ti kemoreceptorji pošljejo signale v dihalni center, da povečajo hitrost in globino dihanja.

3. Refleksi raztezanja:

a. Hering-Breuerjev refleks:Ta refleks preprečuje prekomerno napihovanje pljuč. Vključuje receptorje za raztezanje v dihalnih poteh, ki pošiljajo signale v dihalni center, ko se volumen pljuč čezmerno poveča. To vodi do začasne prekinitve vdihavanja, kar omogoča izdih.

b. J-receptorski refleks:Ta refleks je povezan z napihovanjem pljuč. Vključuje J-receptorje, ki se nahajajo v alveolnih stenah. Ko so pljuča napihnjena, ti receptorji pošiljajo signale v dihalni center, kar povzroči upočasnitev stopnje dihanja.

4. Prostovoljni nadzor:Do določene mere lahko prostovoljno nadzorujemo svoje dihanje. Ta zavestni napor lahko začasno preglasi samodejne mehanizme uravnavanja dihanja, kar nam omogoči, da zadržimo dih ali dihamo hitreje ali počasneje za kratka obdobja.

Ti različni mehanizmi delujejo usklajeno, da vzdržujejo ustrezno hitrost dihanja, da zadostijo potrebam telesa po kisiku in ogljikovem dioksidu, s čimer zagotavljajo ohranitev občutljivega ravnovesja plinov v naši krvi.