Izraz "večna blaženost" je verski koncept, ki se nanaša na stanje stalne in nespremenljive sreče in zadovoljstva, ki obstaja v posmrtnem življenju ali v nebeškem svetu. Pogosto se uporablja za opis končnega stanja obstoja tistih, ki so dosegli duhovno razsvetljenje ali jim je bila podeljena odrešitev. Podrobnosti o tem, kaj vključuje večna blaženost, se lahko razlikujejo glede na različna verska in duhovna prepričanja, vendar se na splošno nanaša na področje, kjer ni trpljenja, žalosti ali bolečine in kjer posamezniki doživijo popolno harmonijo in veselje.
Koncept večne blaženosti je pogosto v nasprotju s konceptom večne kazni ali trpljenja, za katerega verjamejo, da je usoda tistih, ki so storili grehe ali niso uspeli doseči duhovne odrešitve. V nekaterih verskih in duhovnih tradicijah se doseganje večne blaženosti obravnava kot najvišji cilj in končni namen življenja, medtem ko v drugih na to gledajo kot na nagrado ali blagoslov, ki ga podeli božanska entiteta ali vesolje.