Zakaj duševne zaostalosti ne bi smeli obravnavati kot bolezen?

Duševna zaostalost se ne šteje za bolezen, ker je ne povzroča določeno zdravstveno stanje ali bolezen. Namesto tega gre za niz omejitev, ki vplivajo na človekovo intelektualno delovanje in sposobnost prilagajanja zahtevam vsakdanjega življenja. Te omejitve lahko povzročijo različni dejavniki, vključno z genetiko, okoljskimi dejavniki in prirojenimi napakami.

Ljudje z duševno zaostalostjo imajo lahko težave z učenjem, razumevanjem jezika, reševanjem problemov in sprejemanjem odločitev. Lahko imajo tudi težave s socialnimi interakcijami, obvladovanjem čustev in skrbjo zase. Vendar pa te omejitve ne pomenijo nujno, da oseba z duševno zaostalostjo ne more živeti polnega in produktivnega življenja. S pravo podporo se lahko ljudje z duševno zaostalostjo učijo in rastejo ter lahko sodelujejo v vseh vidikih življenja v skupnosti.

Pomembno si je zapomniti, da je duševna zaostalost motnja spektra, kar pomeni, da na ljudi vpliva na različne načine. Nekateri ljudje z duševno zaostalostjo imajo lahko blage, drugi pa resnejše omejitve. Za podporo ljudem z duševno zaostalostjo ni enotnega pristopa, ki bi ustrezal vsem, najboljši pristop pa se razlikuje glede na potrebe posameznika.