Seciranje ni bila nova praksa v renesansi. Izvajali so ga starogrški in rimski zdravniki, pa tudi arabski učenjaki v srednjem veku. Vendar pa je v času renesanse seciranje postalo bolj razširjeno in sistematično. To je bilo deloma posledica vzpona humanizma, ki je poudarjal pomen človeškega znanja in izkušenj. Humanisti so verjeli, da je najboljši način za spoznavanje človeškega telesa ta, da ga preučujemo neposredno, s seciranjem.
Drugi dejavnik, ki je prispeval k vzponu disekcije v renesansi, je bil razvoj novih tiskarskih tehnik. To je omogočilo objavo anatomskih risb in razprav, kar je pripomoglo k širjenju znanja o človeški anatomiji.
Najbolj znan anatom renesanse je bil Andreas Vesalius. Vesalius je leta 1543 objavil svoje prelomno delo De humani corporis fabrica. Ta knjiga je vsebovala podrobne ilustracije človeškega telesa, ki so temeljile na Vesaliusovih lastnih disekcijah. De humani corporis fabrica je revolucionirala študij anatomije in pomagala uveljaviti disekcijo kot bistveni del medicinskega izobraževanja.
Disekcija je ostala pomembno orodje za medicinsko izobraževanje skozi celotno renesanso in pozneje. Uporablja se še danes in še naprej igra ključno vlogo pri napredku medicinskega znanja.
Zdravje in Bolezni © https://sl.265health.com