1. Klorovodikova kislina:
- Želodec izloča klorovodikovo kislino (HCl) kot sestavino želodčnega soka. V želodcu ustvari visoko kislo okolje s pH okoli 1,5 do 2,0.
- To kislo okolje je ključnega pomena iz več razlogov:
a) Ubije ali zavira rast zaužitih mikroorganizmov in zagotavlja zaščitni mehanizem pred škodljivimi bakterijami in patogeni.
b) Denaturira beljakovine, kar povzroči, da se razvijejo in izpostavijo več njihovih peptidnih vezi encimskemu napadu.
c) Aktivira pepsinogen in ga pretvori v aktivni encim pepsin.
2. Pepsin:
- Pepsin je proteaza, encim, ki razgrajuje beljakovine. Vendar je aktiven samo v zelo kislem okolju.
- Ko ga klorovodikova kislina aktivira, pepsin začne razgrajevati beljakovine na manjše peptidne fragmente. Posebej cepi peptidne vezi, ki vključujejo aminokisline fenilalanin, tirozin in triptofan.
- Pepsin najbolje deluje pri pH okoli 1,5 do 2,0, zato je kislo okolje, ki ga ustvarja klorovodikova kislina, nujno za njegovo optimalno delovanje.
3. Interakcija in sinergijski učinek:
- Kombinacija klorovodikove kisline in pepsina ustvarja idealno okolje za prebavo beljakovin v želodcu.
- Kislo okolje omogoča pepsinu optimalno delovanje, medtem ko denaturacijski učinek klorovodikove kisline naredi beljakovine bolj dovzetne za encimsko razgradnjo.
- Skupaj sprožita proces prebave beljakovin z razgradnjo beljakovin v manjše peptide. Ti peptidi se v tankem črevesu nadalje razgradijo in absorbirajo z drugimi prebavnimi encimi.
Če povzamemo, klorovodikova kislina zagotavlja potrebno kislo okolje za aktivacijo pepsina in denaturacijo beljakovin, medtem ko pepsin razgrajuje beljakovine v manjše peptide. Kombinirano delovanje teh dveh komponent zagotavlja učinkovito prebavo prehranskih beljakovin v želodcu in jih pripravi za nadaljnjo predelavo in absorpcijo v tankem črevesu.
Zdravje in Bolezni © https://sl.265health.com