1. Ustna votlina: Jezik in usta vsebujejo posebne okušalne brbončice, ki zaznavajo različne kemične dražljaje, kot so sladko, kislo, slano, grenko in umami. Te brbončice sprožijo cefalično fazo prebave, ki telo pripravi na vnos hrane in izločanje prebavnih encimov.
2. Požiralnik: Ko se hrana premika skozi požiralnik, mehanski receptorji v stenah požiralnika zaznavajo prisotnost in teksturo zaužitega materiala. To sproži peristaltična gibanja, ki poženejo hrano navzdol.
3. Želodec: Želodec vsebuje mehanske in kemične receptorje. Receptorji za raztezanje v steni želodca zaznajo količino hrane in sprožijo ustrezne želodčne odzive, kot je sproščanje želodčnih sokov in krčenje mišic. Kemoreceptorji v želodcu zaznavajo kislost, raven pH in nekatere kemikalije v hrani, uravnavajo izločanje želodca in sprožitev naslednjih prebavnih faz.
4. Tanko črevo: Tanko črevo ima številne receptorje, ki zaznavajo različne lastnosti prehranskega himusa. Mehanoreceptorji v črevesnih stenah spremljajo raztezanje in nadzorujejo hitrost gibanja hrane. Kemoreceptorji v tankem črevesu zaznavajo specifične hranilne snovi, kot so sladkorji, aminokisline in maščobe, kar sproži sproščanje hormonov, ki spodbujajo proizvodnjo prebavnih encimov in absorpcijo hranil.
5. Debelo črevo in danka: Debelo črevo vsebuje mehanoreceptorje, ki zaznavajo polnjenje debelega črevesa in danke ter sprožijo peristaltična gibanja za poganjanje odpadnega materiala proti anusu. Raztegnjenost rektuma prav tako spodbuja željo po defekaciji.
Ti receptorji sodelujejo pri usklajevanju različnih faz prebave, kar zagotavlja pravilno razgradnjo hrane, absorpcijo hranil in odstranjevanje odpadkov.
Zdravje in Bolezni © https://sl.265health.com