Čustveni problem revnejših delavcev v poznih 19. stoletjih je bil občutek izkoriščanja in zatiranja. Mnogi so menili, da jih industrijski sistem izkorišča, kar je povzročilo jezo in razočaranje. Pogosto so bili prisiljeni delati v nevarnih razmerah po dolge ure in niso imeli veliko vpliva na svoje delovne pogoje ali plačilo. To je privedlo do občutka nemoči in brezupnosti, ki bi lahko bil zelo čustveno izčrpavajoč. Poleg tega je pomanjkanje socialne mobilnosti in možnosti za napredovanje revnejšim delavcem otežilo izboljšanje njihovega življenja, kar bi lahko vodilo v občutke obupa.